Zavijanje levo v križiščih je eden najzahtevnejših in z vidika prometne varnosti najbolj kritičnih manevrov za kolesarje. Pri projektiranju v City studiu se v praksi soočamo z dvema popolnoma različnima pristopoma, ki imata drastično različen vpliv na varnost in udobje uporabnikov.

Klasična razvrstitev kolesarja v prometni pas za levo

Pri tem načinu kolesar zapusti kolesarsko infrastrukturo in se pravočasno vključi v mešani motorni promet, se razvrsti na levi pas in križišče prevozi enako kot avtomobil.

• Konfliktne točke in tveganja: Izjemno visoka. Najnevarnejši del ni samo prečkanje nasprotnega prometa, temveč menjava prometnih pasov, kjer mora kolesar "izsiliti" prostor med hitrejšimi in težjimi motornimi vozili. Pogosto prihaja do mrtvih kotov in napačne ocene hitrosti s strani voznikov avtomobilov.
• Subjektivna varnost (stres): Zelo slaba. Ta manever povzroča visok stres in občutek ogroženosti.
• Primerno za: Večinoma le zelo izkušene, samozavestne in hitre kolesarje.

• Prednost: Za izkušenega kolesarja je to najhitrejša pot, saj manever opravi v eni fazi semaforja.

Uporaba kolesarskega prehoda (Posredno / dvostopenjsko zavijanje)

To je sodoben pristop, kjer kolesar ostane na zaščiteni infrastrukturi ob desnem robu vozišča. Križišče prečka v dveh korakih: najprej prečka prvo cesto naravnost po kolesarskem prehodu, se ustavi v varni "čakalnici" na vogalu križišča in nato prečka še drugo cesto po prehodu.

• Konfliktne točke in tveganja: Zelo nizka. Fizična ločitev od motornega prometa. Kolesar prečka vozišče pod pravim kotom, kar voznikom omogoča optimalno vidljivost. Odpravljeno je nevarno vključevanje v levi pas.
• Subjektivna varnost (stres): Visoka. Kolesar se počuti zaščitenega, saj ves čas ostaja na namenski infrastrukturi.
• Primerno za: Vse demografske skupine. To je edini način, ki sledi načelu "8 do 80" (infrastruktura mora biti varna za 8-letnega otroka in 80-letnega upokojenca).
• Slabost: Lahko zahteva več časa, saj mora kolesar pogosto počakati na dve zeleni luči (razen če so semaforji za kolesarje programirani v t. i. "zeleni val" za zavijanje).

Z vidika sodobnega urbanističnega načrtovanja in spodbujanja trajnostne mobilnosti je kolesarski prehod s posrednim zavijanjem edina prava izbira. Če od kolesarjev pričakujemo, da se bodo za zavijanje levo mešali z avtomobili (razvrščanje), to neposredno destimulira množično kolesarjenje in kolesarjenje ohranja le kot domeno najpogumnejših.

Infrastruktura, ki jo projektirajo sodobni projektanski biroji, vse bolj uvaja tako imenovana zaščitena nizozemska križišča, kjer je kolesar pri zavijanju v celoti voden prek prehodov in zaščitnih otokov.

Nizozemski tip križišča (angl. Dutch protected intersection) predstavlja zlati standard v sodobnem prometnem inženirstvu. Gre za genialno, a preprosto geometrijsko zasnovo, ki fizično loči kolesarje od motornega prometa in drastično zmanjša možnost trka, predvsem pri zloglasnem "mrtvem kotu" in zavijanju.

Njegova glavna prednost je, da kolesarju ni treba biti "pogumen", da bi varno prečkal križišče.

Tukaj so ključni elementi, ki sestavljajo tovrstno križišče in rešujejo problem zavijanja levo:

1. Zaščitni vogalni otoki ("Ovira" za avtomobile, ščit za kolesarje)

Na vsakem vogalu križišča je zgrajen fizični otok (betonski robnik), ki kolesarsko stezo loči od motornega pasu.

• Vloga: Ta otok voznike avtomobilov prisili, da pri zavijanju desno zmanjšajo hitrost in naredijo ostrejši zavoj. Kolesarja hkrati fizično varuje pred tem, da bi ga avto pri zavijanju "stisnil" ob rob.

2. Zamaknjeni kolesarski prehodi (Izven mrtvega kota)

Kolesarski prehod ni tik ob robu vozišča oziroma križišča, temveč je pomaknjen za približno 5 metrov v notranjost (stran od glavnega toka).

• Vloga: Ko avtomobil zavije, ima zaradi tega zamika voznik čas in prostor, da se avto postavi skoraj pravokotno na kolesarsko stezo preden jo prečka. Voznik tako kolesarja ne gleda več nazaj v mrtvem kotu ali preko rame, temveč ga vidi neposredno skozi sprednje ali stransko okno.

3. Prednostna stop črta za kolesarje

Kolesarji, ki čakajo na zeleno luč, imajo stop črto pomaknjeno nekaj metrov naprej od stop črte za avtomobile.

• Vloga: Kolesarji so tako vedno v vidnem polju voznikov avtomobilov in prvi speljemo v križišče.

Kako poteka zavijanje levo na nizozemskem križišču?

Zavijanje levo se izvede v dveh korakih (posredno zavijanje), vendar je zasnova križišča narejena tako, da je to naravno, varno in udobno:

Prvi korak: Kolesar se ob desnem robu (po zaščiteni stezi) pripelje do križišča in prečka prvo cesto naravnost ob zeleni luči.

Varna čakalnica: Na nasprotnem vogalu križišča (za zaščitnim otokom) je narisan prostoren "čakalni žep", kamor se kolesar ustavi in obrne za 90 stopinj v levo, tako da je obrnjen proti svojemu cilju. Tu je popolnoma zaščiten pred prometom.

Drugi korak: Počaka na zeleno luč za to smer in prečka še drugo cesto.

Pametna semaforizacija: Da to ne bi bilo prepočasno za kolesarje, so v nizozemskih križiščih semaforji pogosto sprogramirani tako, da omogočajo "sočasno zeleno" za kolesarje v obeh fazah, kar pomeni, da lahko levo zavijanje opravijo brez ustavljanja, ali pa se kolesarjem zelena prižge dvakrat v enem ciklu semaforja.

Zakaj tak način križišča predstavlja prihodnost urbanega planiranja?

Zasnova ne rešuje le varnosti kolesarjev, ampak izjemno koristi tudi pešcem (krajša pot prečkanja, zaščitni otoki delujejo kot pribežališče) in celo voznikom, saj so pravila prednosti jasnejša in bolj predvidljiva, s tem pa je vožnja manj stresna za vse udeležence. Implementacija takšnih rešitev, je ključ do mest, prijaznih ljudem.